Ura je natanko 5.30 zjutraj, ko zaslišim brnenje telefona. Je petek ali sobota? Uf šit, pojma nimam? Najprej dobro razmislim, ali mi je res treba vstati iz tople postelje … Sploh ne vem, kdaj je pricapljal iz svoje sobe v spalnico, a zdaj je tu, zraven mene. Gledam njegov lepi obraz in se čudim temu rahlemu angelskem nasmešku.
Poskusim se počasi in previdno dvigniti iz postelje ne da bi ga zbudila in ob tem začutim bolečino v hrbtu, ki je posledica dvoboja z malo premikajočo hobotnico, ki mi je dovolila le nekaj centimetrov na robu MOJE postelje. Nekako zmorem nabrati toliko energije, da se odpravim do kopalnice, kjer v ogledalu zagledam svoj utrujen obraz in neprepoznavno telo, ki niti približno ni podobno tistemu fit ženskemu telesu, ki je nekaj let nazaj zmoglo marsikatero naporno vadbo.
Ojoj, kako sem utrujena, a to je to? A takšno bo zdaj življenje? Moje misli zmoti ON, ko za mano prihiti v kopalnico … “Mamica moja, s tabo sem spal. Bilo je tako lepo!” in mi skoči v ljubeč objem.
Kar naenkrat je vsa bolečina pozabljena. Utrujenost in pomanjkanje energije, dvomi in ostali mami simptomi ostanejo natanko tam, kjer sem jih nazadnje videla. V ogledalu. Jaz s sabo nosim srečo tega malega bitja, ki mu predstavljam vse!
Zgoraj zapisane besede so izsek iz mojega dnevnika, ki sem ga zapisala nekaj let nazaj, ko je bil mlajši sin še čisto majhen. Kako mi je bilo? Uf, noro naporno – ne gre drugače, če imaš dva predšolska otroka, ki zahtevata ogromno. Ob tem pa seveda tudi gradnja hiše, gospodinjska opravila, zahtevna služba in še kaj bi se našlo (pa sem verjetno namenoma pozabila) …
Danes, ko sta stara 5 in 7 let, bi si želela napisati, da tega ni več. Želela bi si napisati, da utrujenosti in skrbi ni več, a žal ne morem … Materinstvo se ne ustavi tistega dne, ko se naučijo hoditi ali pa, ko si znajo sami pripraviti večerjo. Ni je prelomnice, ki povzroči, da mati preneha s skrbjo za svojega otroka. Materinstvo traja in je v vseh fazah zahtevno. To je dejstvo.
A vseeno sem danes želela povedati nekaj drugega, česar ob pisanju zgoraj nanizanih besed pred nekaj leti nisem ravno dobro razumela. Nisem razumela, da dolgoročno ne bo šlo, če ne bom v prvi meri poskrbela zase, ne bo šlo, če jaz ne bom dobro. In to je ta razlika.
Zdaj si vzamem čas zase, za tek in šoping ter pijačo s prijateljico, česar včasih ni bilo ali pa se je zgodilo ob res posebnih priložnostih. Ne morem trditi, da je danes vsak moj odhod od doma brez slabe vesti, ker ni, a je vseeno drugače kot je bilo včasih in sem na to ponosna. Draga moja, tudi ti si lahko!
In še misel, zaradi katere je naslov objave “Mamica, ki je dobro”. Pred kratkim sem ujela razmišljanje psihologinje, ki je govorila o potrebah otroka, kateri ne potrebuje nezmotljive mamice, ki bo v vseh situacijah popolna.
Dejala je, da ni ključno, da je mamica dobra, bolj je pomembno to, da je ona dobro.Takrat lahko otrok od nje dobi tisto, kar potrebuje. Naj bo to zaključna misel, ki pojasni večerno pijačko s prijateljico, ki je zelo pohvalila moj udoben mami outfit hihi.
Nova obleka in krasne bele superge iz Deichmanna (ter občasna pijačka s prijateljico) so točno tisto, kar potrebujem, da sem dobro.
Obožujem udobne outfite in tole je zame top! 🙂